Ko veter tuli med jambori na obali, koža ježi od mraza, na morju pa se pasejo bele ovčke... nastopi čas za prave jadralce. In njihov risani predstavnik je vsekakor Popaj. Močan mož, ki je večino svojega življenja preživel na barki. Močan veter ni razlog za preplah. Ravno takrat je najpomembneje ohraniti trezno glavo, pokazati previdnost in samozavest hkrati, moč in občutek, napad in obrambo. Kot vedno se tudi tokrat začne regata že na obali. Prepričani moramo biti v točnost nastavitev. To ni čas za poskušanja in občutek hendikepa. Nastavimo spodnji center, oziroma jambor nagnemo nazaj in ga zravnamo. To pomeni, da zapnemo stranski zajli - sartiji na spodnjo luknjo tako, da bo od vrha jambora do krme 480 - 483 cm, zravnamo pa ga z dodajanjem kunj ali/in, kdor ima možnost nastavitve, povečanjem kota med križema. Cunningham floka zategnemo. In nikoli ne smemo pozabiti na rešilni jopič.

Pred štartom

Najbolje je, da izvajamo na vsaki regati. ne glede na jadralne pogoje, enak protokol. S tem se avtomatsko preklopimo na jadranje in s časom postane to del našega rituala koncentracije. Vse ostalo deluje na podzavest konfuzno. Najprej kontrola štartne linije in vožnja po levi in desni strani regatnega polja. Skušamo ugotoviti frekvenco oscilacij vetra in smer od koder prihajajo refuli. Seveda ne pozabimo na valove in tok. Na podlagi teh podatkov se v grobem odločimo za stran polja po kateri bomo jadrali. Seveda ja treba pogoje spremljati vse do štarta in med regato samo in se ne držati na začetku določene taktike kot pijanec plota. Če imamo dovolj časa poskusimo tudi ali se da jadrati s špinakerjem tudi v mezzanave ali se ne da niti v krmo. Pomembno je tudi, da znamo varčevati z energijo tako krmarja kot flokista in opremo, predvsem jadra, zatorej moramo znat držati jadrnico v počasnem gibanju neodvisno od refulov. Divjanje po liniji gor in dol nima nobenega smisla. Flok lahko zategnemo z zgornjo škotino, glavno jadro pa naj bo toliko zategnjeno, da se prazni vendar ne trese v celoti. Flokist in krmar pa oba sedita na robu barke, ki je obrnjeno nekoliko v veter. Štart naj bo discipliniran in s hitrostjo. Izogibajmo se gneči.

Jadranje v veter - orca

V orco ima glavno vlogo krmar. Flokist naj bo popolnoma iztegnjen in naj si prilagaja dolžino trapeza. Cunningham glavnega jadra naj bo močno zategnjem in prav tako vang. Tudi škotina floka naj bo zategnjena bolj kot običajno. Delo krmarja pa je, da s krmilom sledi moštrinom na floku, z delom škote glavnega jadra pa ohranja položaj jadrnice. Pomembno je, da nas ne zavede sama hitrost jadrnice, zaradi katere mnogi začetniki pozabijo na vožnjo v veter in izgubljajo višino po nepotrebnem. V tako močnem vetru se kleme ne uporablja. Na reful mora odreagirati takoj. Delo škote naj bo minimalno, vendar vseskozi prisotno, kar lahko krmar doseže le s tem, da jo ima neprestano v roki. Jadrnica ne sme biti nagnjena. Če se to zgodi, bo bum nasedel v vodo, krmilo ne bo ubogalo, flokist pa bo izgubil ravnotežje, kaj pa temu sledi ugotovite sami. Prav tako naj tudi krmar ravna barko. Z nogama se zapne za pasove s telesom pa nagne ven. Krmar naj ne sedi, ampak visi ven s pomočjo trebušnih mišic in iztegovalk nog. S tem bo tudi lažje ohranjal lastno ravnotežje ob nagibu barke.

V močnem vetru se najbolj pozna usklajenost in treniranost posadke, ki se odraža v skladnem gibanju, zaupanju in v manevrih. Slednji naj bodo odločni. Prepočasen obrat v veter nas lahko povsem ustavi in krmilo bo nehalo ubogati. Zato naj bo obrat izveden dovolj hitro, jadro pa se zategne usklajeno z gibanjem flokista in ne prej, kot je on na trapezu. Z obrati se v takih pogojih izgubi veliko. Zato jih ne izvajajmo po nepotrebnem. Pri obratu iz orce v krmo nam barka pogosto zarije, nagne in prevrne. Zato je pomembno, da se na tak obrat pripraviti tudi flokist, ki zleze nazaj in s tem prepreči najhujše.

Jadranje bočno v veter - mezzanave

Tu je pomembno le, da pravočasno dvignemo kobilico in nekoliko popustimo vang. Sicer pa je princip jadranja podoben kot v orco, le da se tokrat po refulu spustimo z vetrom, sicer pa se dvigamo po nov veter. Teža posadke naj bo nekoliko bolj zadaj kot pri jadranju v veter. Pumpanje enkrat na valu je priporočljivo.

Jadranje v krmo

Vang nekoliko popustimo že pred obratom v krmo, čim prej naredimo enako s cunninghamom. Najpomembnejša je vožnja po valu in delo z glavnim jadrom in seveda špinakerjem v kolikor ga uporabljamo. Na vrhu vala zapumpamo s potegom škote in ko barka zaglisira zapeljemo po valu navzdol. Flokist pa naj pomaga z gibanjem naprej nazaj in tako pazi, da barka ne zarije v val pred nami.

Obrat z vetrom

"Mirno le mirno", je rekel Kljukec s strehe, literarni junak Astrid Lindgren. Napačen tehnični transfer, ki ga delajo tisti, ki so se naučili jadrati na večjih barkah je, da je treba jadro pred tem nekoliko zategniti. Ni res. Počakati je treba na ustrezen val, kjer potegnemo škoto tako kot da bi radi močno zapumpali, s tem barka zglisira in postane "lahka" in to je pravi čas za prelet buma. Poteg škote naj bo močan in sunkovit, flokist pa prime za vang in doda še tisto malo sile, da se manever zaključi. Obrata z vetrom ne izvajamo na silo, ko je barka "vsidrana" med valovi. Sprememba smeri s krmilom pa naj ne bo prevelika. Lepe in uspešne pojalabande so meni osebno največji užitek na regati po močnem vetru.

Obrat iz krme v orco

Že pred bojo lahko zategnemo cunningham glavnega jadra, flokist pa po bumu. Spustimo kobilico, kolikor je pač potrebno za jadranje v orco, saj vemo, da je v močnem vetru ne potrebujemo v celoti. Seveda še prej temeljito pospravimo špinaker, v kolikor smo ga uporabljali, saj bodo popravki kasneje zelo težavni. Taktično se moramo izogibati, da pridemo direktno na bojo, saj moramo zato presunkovito obrniti, pri čemer preveč izgubimo ali pa nas odnese pod bojo in nas tekmeci zlahka prehitijo. Na bojo moramo priti s toliko rezerve, da smo na sami boji oz. tik pod njo že pripravljeni za jadranje v orco (flokist na trapezu, jadra zategnjena, smer prava, nasmeh in dobra volja). Dokazano je že bilo, da srčni utrip pri jadranju po tako močnem vetru hitro doseže vrednosti okoli 180 ud/min, prestopimo aerobni prag in pojavi se kisikov dolg. Pri nas močni vetrovi sicer niso tako pogosti, pa vendarle so. Špinača pa ima čarobni učinek le na risane junake. Ampak tudi mi lahko postanemo Popaji, njemu špinača in pipica, nam suhi trening in ure jadranja. Tako dolg prispevek sem napisal ravno zaradi trenutka nepozornosti na refule med jadranjem po močnem vetru za katerega sem plačal s počenim vretencem (tam kjer se narašča mišica) in tako sedim pred računalnikom in ne morem vstati. Zato pa pišem in čakam na vaša vprašanja ali mnenja.

Lepe pozdrave in čestitke vsem, ki ste napredovali.

Matevž Ravnikar Cof